Foto: Fairphone
Malokdo ve, da je eden od nepogrešljivih delov pametnih naprav tudi kobalt. Ta redek mineral je pomemben del litij-ionske baterije, ki omogoča polnjenje elektronskih naprav. Baterija se uporablja v prenosnih telefonih, računalnikih, tablicah in hibridno-električnih vozilih. Glavno nahajališče kobalta je globoko pod zemljo v tako imenovanem bakrovem pasu, ki se razteza čez Zambijo in Demokratično republiko Kongo. Več kot polovica vsega kobalta, ki ga odkupujejo posredniki za proizvodnjo mobilnih telefonov, prihaja iz DR Kongo, kjer se pri nabiranju minerala vsakodnevno dogajajo hude zlorabe človekovih pravic.
Težaško in nevarno delo globoko pod zemljo
V DR Kongo so v lanskem letu proizvedli skoraj 70.000 ton kobalta. Najmanj 20 % te količine proizvedejo v majhnih, ozkih in popolnoma nenadzorovanih rovih, ki so najpogostejši v severovzhodni regiji države. Ti rovi so izkopani »na roko«, z uporabo samo najosnovnejšega orodja. Tako odrasli kot otroci kopljejo rove po 12 ur na dan in ves čas prenašajo izjemno težke vreče, polne kamenja. Nekateri otroci, mlajši od 15 let, preživijo v rovu tudi 24 ur naenkrat.
V rovih in nad njimi vsakodnevno gara najmanj 40.000 otrok.
Po podatkih Amnesty International je v delo v majhnih rudnikih vključenih najmanj 40.000 otrok, ki s svojim garaškim delom služijo za osnovno preživetje ali šolanje. Plačani slab dolar na dan delajo v popolnoma neprimernih in nevarnih delovnih pogojih, poleg tega pa so pogosto žrtve izsiljevanj, nadlegovanj in fizičnega mučenja s strani državnih varnostnih organov ali agencij. Tudi odrasli delavci se vsakodnevno soočajo z grobim kršenjem delavskih in človekovih pravic. Zaradi nevarnih snovi v rudnikih imajo mnogi od njih resne zdravstvene težave, ženske pa so pogosto tudi žrtve spolnega nasilja. Samo na jugu Konga je v enem letu (od konca 2014 do konca 2015) življenje izgubilo najmanj 80 lokalnih rudarjev; prava številka ostaja neznana, saj mnoge nesreče sploh niso zabeležene, trupla pa ostanejo zasuta v podzemnih rudnikih. Po podatkih mednarodnih organizacij je zaradi nevarnosti za zdravje in varnost rudarjenje ena od najhujših oblik otroškega dela.
Proizvajalci mobilnih telefonov ne priznavajo svoje odgovornosti.
Kobalt se nato proda kitajskim in južnokorejskim podjetjem, ki ga predelajo, nato pa prodajo trem proizvajalcem polnilnih baterij. Ti pa svoje izdelke prodajo izdelovalcem elektronskih naprav. Vseh 16 multinacionalk, med katerimi so vsa nam poznana imena izdelovalcev pametnih naprav, po podatkih Amnesty International uporablja kobalt iz DR Kongo, čeprav v večini primerov ne priznavajo svoje odgovornosti. Od vseh 16, ki so bile vključene v preiskavo, je le ena priznala povezavo s kitajskim podjetjem, ki odkupuje kobalt iz Konga. V štirih podjetjih niso vedeli, od kod prihaja surovina, šest podjetij pa še izvaja interno preiskavo. Pet podjetij je povezavo zanikalo, čeprav so jih proizvajalci spornih baterij navedli za svoje stranke.
Pri vsem tem pa kobalt sploh ne velja za konfliktno rudnino.
Ker kobalt ne velja za konfliktno rudnino, tudi ni zakona, ki bi uravnaval njegovo pridobivanje. Na področju trgovanja s kobaltom zato trenutno ni pravil, ki bi narekovala, da mora biti vir surovine neoporečen z vidika kršenja človekovih pravic. Najpomembnejše konfliktne rudnine so sicer volfram, kositer, koltan in zlato.
